Na sestanku je imela idejo. Pravzaprav je o njej razmišljala že več dni in zdelo se ji je, da bi lahko rešila težavo, s katero so se ukvarjali. Ko je prišel trenutek, da bi jo povedala, je za hip oklevala.
Kaj če sem kaj spregledala? Kaj če je ideja neumna? Kaj če me kdo popravi pred vsemi?
Medtem ko je v mislih iskala pravi način, kako bi predlog predstavila, je pogovor stekel naprej. Nekaj minut pozneje je sodelavec predlagal skoraj isto stvar. Ostali so se strinjali, da je ideja dobra, in začeli razmišljati, kako bi jo lahko uresničili.
Nasmehnila se je in prikimala. Navzven se ni zgodilo nič posebnega. V sebi pa je začutila tisto znano mešanico razočaranja in jeze nase. Spet je imela nekaj povedati, pa je raje ostala tiho.
Ni je ustavilo pomanjkanje znanja. Ustavila jo je možnost, da bi se zmotila.
Morda se prepoznaš v podobni situaciji. V sporočilu, ki ga pred pošiljanjem prebereš petkrat. V priložnosti, za katero se ne prijaviš, ker nisi povsem prepričana, da si dovolj dobra. V pogovoru, kjer raje prikimaš, kot da bi povedala svoje mnenje. V golu na katerega ne streljaš, da nebi slučajno zgrešil.
Zanimivo je, da večina od nas razumsko zelo dobro ve, da so napake sestavni del učenja. Otrokom govorimo, naj poskusijo znova, sodelavce spodbujamo k novim idejam, prijateljem pa zagotavljamo, da en neuspeh še ničesar ne pomeni.
Zakaj potem tako težko sprejmemo možnost, da bi se zmotili sami?
Kdaj napaka postane nekaj osebnega?
Predstavljaj si, da pripraviš pomembno predstavitev. Vanjo vložiš veliko časa, preveriš podatke in se dobro pripraviš. Predstavitev uspe, sodelavci so zadovoljni, nekdo te celo pohvali. Toda zvečer, ko razmišljaš o svojem nastopu, se ne spomniš pohvale. V mislih se vedno znova vračaš k enemu vprašanju, na katero nisi znala najbolje odgovoriti.
Zakaj prav tisti trenutek?
Ker napake pogosto ne doživljamo samo kot informacije o tem, kaj bi lahko naredili drugače. Včasih jih razumemo kot informacijo o sebi.
Raziskave s področja psihologije motivacije in samovrednotenja kažejo, da lahko neuspeh sproži občutke sramu, še posebej pri ljudeh, ki svojo vrednost močno povezujejo z dosežki.
In prav tukaj se zgodi pomembna razlika.
Če si rečemo: »Tole mi ni uspelo, naslednjič bom poskusila drugače,« napaka ostane povezana z dejanjem. Če pa se v nas pojavi misel: »Kako sem lahko tako nesposobna?«, se napaka preseli iz našega vedenja v našo identiteto.
Prvo lahko popravimo. Drugo nas lahko globoko prizadene.
Zato se včasih ne bojimo toliko same napake, ampak tega, kaj bi napaka lahko pomenila o nas. Da nismo dovolj sposobni, pametni, uspešni ali vredni spoštovanja.
In ko postane vložek tako oseben, je razumljivo, da se začnemo napakam izogibati.
Strahu pred napakami se pogosto naučimo
Nihče se ne rodi z izdelanim prepričanjem, da je napaka dokaz njegove nesposobnosti. Naš odnos do neuspeha se postopoma oblikuje skozi izkušnje, odnose in odzive ljudi, ki so nam pomembni.
Pomislimo na otroka, ki se uči nečesa novega. Ko mu nekaj ne uspe, se lahko odrasli odzove z radovednostjo: »Kaj misliš, zakaj ni delovalo? Bi poskusila še drugače?« Lahko pa se odzove z razočaranjem, primerjanjem ali pripombo, da bi se moral bolj potruditi.
Otrok se v obeh primerih uči. Toda ne samo naloge, ki jo opravlja. Uči se tudi, kaj se zgodi v odnosu, kadar mu nekaj ne uspe.
Psihologinji Claudia Mueller in Carol Dweck sta v raziskavah pokazali, da način pohvale lahko vpliva na to, kako otroci doživljajo kasnejši neuspeh. Otroci, ki so bili pohvaljeni predvsem za inteligentnost, so se po zahtevnejših nalogah pogosto odzivali manj vztrajno kot tisti, pri katerih je bila pohvala usmerjena v trud.
To seveda ne pomeni, da ena napačna pohvala zaznamuje otroka za vse življenje. Pomeni pa, da naše besede in odzivi soustvarjajo okolje, v katerem se učimo, ali je varno poskusiti tudi nekaj, česar še ne obvladamo.
In teh vzorcev ne pustimo nujno za sabo, ko odrastemo.
Včasih samo zamenjamo učilnico za sejno sobo, učitelja za nadrejenega in šolsko oceno za odziv sodelavcev. Občutek, da si napake ne smemo privoščiti, pa ostane presenetljivo podoben.
Ko želja narediti dobro postane strah narediti narobe
Pomembno je razlikovati med tem, da imamo visoke standarde, in tem, da nas je strah vsakega odstopanja od njih.
Želja, da bi nekaj naredili dobro, je lahko zdrava in spodbudna. Pomaga nam razvijati sposobnosti, vztrajati in napredovati. Težava nastane, ko zadovoljstvo s svojim delom ni več povezano s trudom in napredkom, ampak skoraj izključno s tem, ali smo se uspeli izogniti napaki.
Takrat se lahko ambicioznost neopazno spremeni v perfekcionizem, ki nas ne spodbuja več, ampak omejuje.
Raziskave perfekcionizma razlikujejo med prizadevanjem za visoke standarde in perfekcionističnimi skrbmi, kot so pretiran strah pred napakami, dvomi o lastnih sposobnostih in občutek, da nikoli nismo dovolj dobri. Prav slednje so izraziteje povezane s psihološko stisko in izgorelostjo.
To se v vsakdanjem življenju lahko kaže precej neopazno. Nekdo dolgo odlaša z začetkom projekta, ker še nima popolnega načrta. Drugi se težko veseli uspeha, ker že razmišlja o naslednji stvari, ki bi jo moral izboljšati. Tretji raje ne poskusi ničesar novega, kot da bi tvegal, da bo nekaj časa začetnik.
Paradoks je, da nas želja po popolnosti lahko začne oddaljevati prav od razvoja, ki si ga tako želimo.
Ker učenje zahteva nekaj, česar perfekcionizem pogosto ne dopušča: možnost, da nekaj časa ne znamo, da poskusimo, se zmotimo in ponovno poskusimo.
Zakaj potrebujemo prostor, kjer se lahko zmotimo
Zanimivo je, da naš odnos do napak ni odvisen samo od tega, kako strogi smo do sebe. Pomembno vlogo ima tudi okolje, v katerem živimo in delujemo.
Raziskovalka Amy Edmondson je pri preučevanju delovnih skupin pokazala, kako pomembna je psihološka varnost – občutek, da lahko človek postavi vprašanje, izrazi dvom, prizna napako ali predlaga nekaj novega, ne da bi se moral bati ponižanja.
Pomislimo, kako drugače se vedemo v dveh okoljih.
V prvem se ob napaki išče krivca. Ljudje hitro opozorijo, kdo je naredil kaj narobe, pripombe pa pogosto spremljajo posmeh, očitki ali razočaranje.
V drugem okolju napake niso zaželene, vendar jih je mogoče priznati. O njih se pogovarjamo, iščemo razloge in razmišljamo, kaj lahko naslednjič naredimo drugače.
V katerem okolju bi si prej upala vprašati nekaj, česar ne razumeš? Kje bi lažje priznala, da potrebuješ pomoč? In kje bi si upala preizkusiti novo idejo?
Psihološka varnost ne pomeni, da ni pričakovanj, odgovornosti ali posledic. Pomeni, da človek ob napaki ne izgubi svojega dostojanstva.
To je pomembno v službi, partnerskem odnosu, družini in povsod, kjer se ljudje učimo drug od drugega.
In morda je vredno razmisliti tudi o tem, kakšno okolje ustvarjamo sami. Kako se odzovemo, ko se zmoti nekdo, ki ga imamo radi? Ali mu pomagamo razumeti napako ali mu nehote sporočamo, da nas je razočaral?
Ali smo lahko do sebe prijaznejši, ne da bi postali manj ambiciozni?
Veliko ljudi se ob misli na prijaznejši odnos do sebe nekoliko upre.
»Če si bom vse oprostila, se ne bom nikoli izboljšala.«
»Če ne bom stroga do sebe, bom postala lena.«
»Ravno zato, ker sem tako zahtevna, sem prišla tako daleč.«
Toda raziskave samosočutja kažejo zanimivo drugačno možnost.
Psihologinji Juliana Breines in Serena Chen sta v več eksperimentih ugotovili, da lahko sočutnejši odnos do lastnih napak poveča pripravljenost za izboljšanje in učenje. Udeleženci, ki so se na svoje pomanjkljivosti odzivali z več razumevanja, niso nujno izgubili motivacije. V določenih okoliščinah so bili celo bolj pripravljeni vložiti trud v spremembo.
Morda zato, ker nam ni treba porabiti toliko energije za obrambo lastne vrednosti, kadar napake ne razumemo kot osebnega poraza.
Samosočutje namreč ni isto kot iskanje izgovorov.
Ne pomeni, da rečemo: »Saj ni pomembno,« kadar nekaj naredimo narobe. Pomeni, da lahko priznamo svojo odgovornost, ne da bi se ob tem razvrednotili.
Namesto »Kako sem lahko tako neumna?« se lahko vprašamo: »Kaj se je zgodilo in kaj bi naslednjič potrebovala, da bi ravnala drugače?«
Namesto da napako skrivamo, jo lahko poskusimo razumeti.
In namesto da od sebe zahtevamo popolnost, si lahko dovolimo napredek.
Kaj vse zamudimo, ko si ne dovolimo poskusiti?
Vrnimo se za trenutek na začetek. K ženski, ki je na sestanku imela dobro idejo, pa je ni povedala.
Morda je bila njena ideja res dobra. Morda bi jo sodelavci sprejeli. Morda bi kdo opozoril na nekaj, česar ni predvidela, in bi jo skupaj izboljšali. Morda pa sploh ne bi delovala.
Tega ne bomo nikoli vedeli.
In prav v tem je nekaj žalostnega pri strahu pred napakami. Ne prepreči nam samo neuspehov. Včasih nam prepreči tudi izkušnje, skozi katere bi lahko odkrili, česa smo sposobni.
Seveda ne moremo in ne smemo vsake napake obravnavati enako. Nekatere imajo resne posledice in zahtevajo veliko odgovornosti. Toda v vsakdanjem življenju se pogosto izogibamo tudi tveganjem, pri katerih bi bila največja izguba nekoliko neprijeten občutek.
Morda je zato vredno začeti pri majhnih stvareh. Povedati mnenje, čeprav še ni povsem izdelano. Postaviti vprašanje, čeprav se zdi samoumevno. Poskusiti nekaj novega, čeprav bomo na začetku nerodni.
In predvsem opazovati, kako govorimo sami s sabo, kadar nam nekaj ne uspe.
Ker cilj ni postati človek, ki se nikoli ne zmoti. Cilj je postati človek, ki lahko naredi napako, ne da bi ob tem izgubil zaupanje vase.
Morda se sprememba začne prav takrat, ko si prvič dovolimo, da nekaj naredimo nepopolno, in ob tem ostanemo na svoji strani.
